Festival Borštnikovo srečanje

Nahajate se na arhiviranem spletnem mestu 52. Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

52. Festival Borštnikovo srečanje

20. - 29. oktober 2017 | Maribor, Slovenija

Skok na vsebino // Skok na meni

Festival Borštnikovo srečanje - Uvodna stran

52. Festival Borštnikovo srečanje


Četrtek, 26. oktober 2017

Intervjuja - kar dva!

Deja Bečaj, Janja Sterle

Intervju z igralko Liiso Sofio Pöntinen o predstavi Sad Songs from the Heart of Europe po romanu Zločin in kazen

DB: Dobrodošli v Mariboru. Kako doživljate svoje dosedanje bivanje tu?

SP: "Uživam v festivalu. To je moj prvi nastop v nacionalnem gledališču. Na Finskem nisem nikoli igrala v nacionalnem gledališču, tako da je SNG Maribor moj prvi. Celotno izkušnjo doživljam zelo praznično."

DB: S to predstavo ste veliko potovali. Se vam zdi, da je bila predstava drugače sprejeta v različnih mestih ali so obiskovalci gledališč podobni povsod?

SP: "Ne bi rekla, da obstajajo velike razlike. Se pa spominjam veliko lepih trenutkov. Recimo v Litvi, čeprav nisem govorila v njihovem jeziku, so do mene po predstavi prišli starejši gospe in me brez besed tesno držali za roko. Takšni trenutki so neprecenljivi, ker mi dajo vedeti, da sem prestopila neko mejo. Da so gledalci razumeli čustva."

DB: Predstava se je razvijala skozi daljše časovno obdobje. Koliko se je predstava spremenila oz. oddaljila od prvotne ideje?

SP: "Rekla bi, da je bil proces konstantna pot sprememb. In še vedno smo na tej poti. Male nianse so se spremenile, vendar je jedro še vedno isto. Predstava govori o ljubezni in žalosti. Gre za Sonjin ritual, za njeno obliko Sizifovega mita. Govori o nečem kar mora znova in znova storiti. Kamen vedno znova pade, ona pa še kar vztraja pri poslušanju svoje plošče in se spominja ljubljenih."

DB: Koliko pa se Sonja v predstavi razlikuje od Sonje v knjigi Zločin in kazen?

SP: "Mislim, da je njeno srce ostalo isto. Seveda pa je na odru naša interpretacija. Ideja je do potankosti enaka; Sonja, ki je vedno ob robu in nikoli v centru. Tu pa je zanimivo, da je edina oseba na odru, vendar še vedno ni v ospredju, čeprav gre za njeno zgodbo."

DB: Se vam zdi, da vaša predstava prikazuje tudi današnje stanje Evrope? Je res tako mračna ali v njej vidite kakšno svetlo točko?

SP: "Predstava govori tudi o izobčencih družbe. V tem pogledu se mi zdi, da se najbolje naveže na Evropo danes. Ampak kot pravi predstava, se ljubezen lahko najde tudi v najnižji točki življenja. To je ta luč, ki jo želim prikazati in posredovati."

Deja Bečaj

 

Intervju z Jarijem Juutinenom, režiserjem Sad Songs from the Heart of Europe

 

JS: Opazila sem, da ste poleg režije tudi soavtor scenografije (skupaj z njim še Liisa Sofia Pöntinen in Riitta Ukkonen, op. a.) in zvokovne obdelave (v sodelovanju z Liiso Sofio Pöntinen in Opo Pyysing, op. a.). Kako to?

JJ: "Rad se ukvarjam z zvokom, ki se mi zdi zelo pomemben element vsake predstave. Poleg tega želim biti na vseh področjih nastajanja igre vključen v največji možni meri."

JS: Režiserji svojemu delu včasih dodajo nekaj svojega, na primer nov rekvizit ali nov lik. Ali ste vi dodali kaj, česar v Smedsovem tekstu ni?

JJ: "Moja zgodba se od Smedsovega besedila razlikuje praktično na vseh ravneh: tako na statistični kot tudi tekstovni, kjer smo besedilo odvzemali, dodajali in spreminjali. Moja predstava se ne naslanja na druga dela in je torej predstava sama zase."

JS: Ali vam je kakšen prizor še posebej povzročal težave?

JJ: "Da, pravzaprav več kot le en, in ne samo prizori, temveč tudi celotna zgodba. Tako smo en prizor denimo izpustili, drugi ni ustrezal ipd. Izkazalo se je, da več in bolj kot smo vadili, manj idej, ki sva jih z Liiso imela na začetku snovanja, je ostalo do končne različice."

JS: Liisa Sofia Pöntinen je vlogo Sonje odigrala več kot odlično. Ali ste pri pisanju scenarija za glavno vlogo imeli v mislih prav njo?

JJ: "Pravzaprav je bilo ravno obratno. Kristian Smeds mi je besedilo poslal že kmalu po nastanku, a je potem leta in leta čakalo nekje na mojem računalniku. Kljub temu je bil tekst vedno nekje v moji podzavesti, saj gre za močno zgodbo. Ko sem pozneje sprejel mesto umetniškega direktorja Mestnega gledališča Lappeenrata, sem k sodelovanju povabil Liiso Sofio Pöntinen. Ker so se zanjo zanimala številna gledališča, sem ji v primeru privolitve v sodelovanje moral obljubiti, da se bom nekega dne kot režiser podpisal pod njen monolog. Tako me je nekoč vprašala, kdaj bo "nekega dne" postal realnost in kakšen naj bi ta monolog bil. Nekaj dni kasneje sem se spomnil na Smedsov tekst in ga pokazal Liisi. Nad besedilom je bila navdušena ravno tako kot sem bil sam, in imela sva cel kup idej o tem, kako zgodbo realizirati."

Janja Sterle

 


Iskalnik