Ljubezničenja

Lana Bauman

Moja prva misel ob začetku predstave je bila: "Vau, kakšen glas, kakšna moč glasu." Množica v Klubu KGB je osupnila ob zvokih glasov dveh deklet, ki so se širili iz mikrofonov. Že sam prihod Rosalee in Šarlotte, kot je bilo ime protagonistkama, je bil nekaj posebnega.  Miganje bokov in korakanje v ritmu žive glasbe, ki jo je na odru bučno ustvarjal band z zvoki klavirja, bobna, saksofona in kontrabasa. Prizor nam je dal občutek, kot bi sedeli v tistem pravem, filmskem kabaretu; v kar se je prizorišče za 60 minut tudi spremenilo. Zgodba se je začela z uvodno, odmevno pesmijo, ki je v gledalcih nemudoma vzbudila pozornost. Sledila ji je pripoved Rosalee o njeni prvi jubezenski izkušnji. In tako se je začelo. Pripovedovanje zgodb o takšnih in drugačnih ljubezenskih prigodah, v katerih se je prepoznal sleherni gledalec, je bilo začinjeno s pevskimi vložki priredb, ki so bile kot narejene za predstavo. Kaj hitro sem se spomnila na film Chicago, v katerem samozavestne, samozadostne ženske skozi petje suvereno pripovedujejo svoje življenske zgodbe. Ne vem zakaj; morda zaradi koncepta kabareta, ali pa zaradi omenjene samozavesti in suverenosti, ki sta ju igralki neustrašno delili z nami. Predstavi je posebno noto dal tudi pretkan in začinjen medvrstični humor. Kako se še naprej spopadati z željo po moških in nato z moškimi samimi. Kako dobiti to, kar želimo in kako se tega, česar več ne želimo, znebiti. Kako potešiti naše domišljave želje, ki so enkrat črne, drugič bele? Zakaj je jubezen tako minljiva in zakaj je ljubezen smisel življenja? Lahko je plehka, a hkrati tako globoka. In zakaj je ljubezen tako opevana, ko pa lahko, kot smo videli v predstavi, tudi brez nje živimo srečno in zadovoljno življenje.