Alja Predan: »Gledališče je strup. Ko si enkrat okužen, je to za zmeraj«

Delo, 17. 10. 2015

Patricija Malličev v pogovoru z Aljo Predan, umetniško direktorico FBS

 

Alja Predan je študirala dramaturgijo, umetnostno zgodovino in angleščino, kalila se je kot samostojna umetnica, bila je umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, kustosinja v Mestni galeriji Ljubljana, dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega in urednica Knjižnice MGL. Tri sezone je vodila gledališko-plesni program Cankarjevega doma. Od leta 2009 je umetniška direktorica Borštnikovega srečanja.
Kot dramaturginja je sodelovala pri več kot štiridesetih uprizoritvah v Sloveniji, Italiji in Veliki Britaniji. Kot urednica Knjižnice MGL je izdala trideset temeljnih del s področja teorije in zgodovine drame in gledališča avtorjev.
Med drugim je uredila tudi angleško izdajo knjige o sodobni slovenski dramatiki Contemporary Slovenian Drama (Društvo slovenskih pisateljev, 1997). Prevedla je več kot petdeset dram, večinoma iz sodobne britanske in ameriške literature; prevaja tudi iz poljščine, srbščine in hrvaščine. Objavlja članke o gledališču in dramatiki, zadnja leta se posveča predvsem slovenski dramatiki.
Od leta 1984 sodeluje z ugledno avstrijsko-nemško edicijo Gregor/Dietrich Der Schauspielführer kot avtorica prispevkov o aktualni slovenski dramatiki; doslej je izšla že dvajseta knjiga te zbirke ... Številne uprizoritve, pri katerih je sodelovala kot dramaturginja, so bile nagrajene na slovenskih gledaliških festivalih.

Rojeni ste v družini, kjer je gledališče doma. Vaš oče je Vasja Predan, gledališki in literarni kritik, književnik, teatrolog, nekdanji urednik Naših razgledov. Se niste skušali izogniti teatru?

Sem in mi je uspelo. Nekaj časa sem delala kot kustosinja v Mestni galeriji.

Niste šli daleč, na drugi strani ulice je Slovenski gledališki muzej. Se spomnite prve predstave, ki ste jo videli?

Ja, Romeo in Julija v ljubljanski Drami, ne vem več, kdo je igral, kdo režiral, ampak vem, da sem bila zelo razburjena. Pričakovala sem nekaj, kar naj bi ustrezalo moji predstavi o tej zgodbi, videla pa sem nekaj popolnoma drugega.

Kaj sploh pomeni biti vse življenje blizu gledališču?

Gledališče je strup. Ko si enkrat okužen, je to za zmeraj, ker antidot ne obstaja. Kar je neizmerna sreča za nas, gledališke ljudi. No, mene je še kot otroka "zastrupil" zvok pisalnega stroja sredi noči, ko je moj oče, takoj ko se je vrnil iz gledališča, sedel za stroj in tipkal. Včasih je bilo namreč tako, da je moral kritik kritiko napisati takoj po premieri in jo še isto noč do petih zjutraj odnesti na redakcijo, da je lahko zjutraj izšla v časopisu.

Pogrešate, da je jutro po premieri kritika v časopisu, pogrešate kritike, kakršne je pisal vaš oče?

Seveda. Vsi iz teatra to pogrešamo. Če je človek del umetniškega procesa, ki je prvenstveno namenjen javnosti, pričakuje tudi strokovni odziv v javnosti. Včasih so ekipe vso noč po premieri prebedele in se zabavale, jasno, samo zato, da so lahko šli zjutraj po časopis in takoj prebrali kritiko.

Študirali ste angleščino, dramaturgijo, umetnostno zgodovino … Bova rekli, da niso ravno sestrične.

Ja, najprej sem se odločila za študij na filozofski fakulteti. Ni se mi zdelo, da sem nadarjena za teater. V bistvu sploh nisem upala niti pomisliti nanj. Potem sem spoznala ljudi, ki so me opogumili, da sem šla na sprejemne izpite na AGRFT.

Na začetku sem bila dolga leta svobodna umetnica, kot se je takrat lepo reklo, kot dramaturginja sem delala po vseh slovenskih gledališčih, moja prva redna zaposlitev je bila pa res v galeriji. Ampak tam mi je gledališki ritem zelo manjkal. Dva, tri mesece ustvarjati paralelni svet na odru in ga potem pokazati občinstvu, se pred njim na neki način razgaliti, je nekaj povsem drugega kot pripravljati razstavo. V teatru so čustva, so krize, so nepredvidene stvari, ki lahko v hipu vse postavijo na glavo. Otvoritev razstave je lep dogodek, ampak neprimerljiv z gledališko premiero.

Ker je premiera živih, ljudi.

Seveda. In tako sem galerijo zapustila in se vrnila v teater. Ta me je tako zasvojil, da se ga ne morem več znebiti. Razmišljala sem že, da bi šla v kak drug poklic, da bi recimo postala vrtnarka. Zmeraj sem imela rada rože. Ampak ne bi bila srečna.

Umetnik Patrick Mimran je pred leti na železniški nadvoz med galerijami v njujorškem predelu Chelsea obesil ogromno tablo z napisom Collectors want to be dealers, dealers hope to be stars and curators dream to be artists. Bi lahko nekaj podobnega rekli za režiserje, dramaturge, igralce, kritike?

(smeh) Misel, da je vsak kritik neizživet dramaturg, vsak dramaturg neizživet režiser, mi je povsem tuja. Nikdar v življenju si nisem želela biti nič drugega kot to, kar sem.

Redka milost, dana človeku.

Kaj pa vem, z mano je pač tako. Zelo spoštujem profesionalnost. Včasih slišim dramaturge, kako jadikujejo, da niso opaženi. To je pač eden od poklicev, ki so v drugi vrsti. Ne moremo biti vsi v prvi vrsti. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi se spopadala z režijo ali z igro. Preveč cenim poklic režiserja ali igralca. Seveda so izjemni ljudje, ki so nadarjeni in zmorejo različne stvari. Ampak jaz nisem med njimi. In s tem nimam težav.

Zdi se, da imate bogat notranji svet. Beležite, kdaj in kako se polni? S čim največ?

Vse, kar počnem, počnem z veseljem. Sem predana, veste, imam tak priimek (smeh). Delam z veseljem in lenarim z veseljem. Rada berem, stikam po tujih mestih, opremljam stanovanja, se ukvarjam s športom, celo kuham in rada ne delam nič. Ampak ker je življenje tako polno vsega, je prezasičenost včasih enaka vakuumu. Nič ne ostane v mislih, nič v spominu. Spomin pa je bistvo človeka, a ne? Zato sem se s časom nečesa naučila: uporabiti tipko izbriši. Za nepomembne stvari, dogodke, ljudi jo znam uporabiti. Tudi za slabe predstave. Po drugi strani pa se mi, ko vidim ali preberem kaj, kar me napolni z energijo, prižge zelena luč …

Katera predstava?

Če ostanem previdno pri starejših: Lorencijevi Mrtvec pride po ljubico in Ponorela lokomotiva, John Gabriel Borkman in Moderne nô drame Mateje Koležnik, 1981 – imenitna uprizoritev teksta Simone Semenič najmlajše generacije v režiji Nine Rajić Kranjac, Prevare, odlična slovenska komedija Jere in Jaka Ivanca. Od tujih pa lani otvoritvena na Borštniku Murmel, Murmel ali pa zadnja premiera Krystiana Lupe, narejena po Bernhardovem romanu Sečnja. Maestralna režija in igra – na žalost ni bilo mogoče, da bi jo povabila v Maribor.

Kaj je tisto, kar vas najbolj prepriča o kvaliteti gledališkega komada na odru, kaj je v ospredju?

Najbolj me fascinira spoj vrhunske igre in inteligentne režije. Seveda je pomembna tudi misel, zgodba, tekst. Ampak tisto, kar tekst v gledališču osmišlja, je igralec. In če ima dober igralec srečo, da se sreča z dobrim režiserjem, ima gledalec srečo, da sreča dobro predstavo.

Včasih, še posebej v zadnjem obdobju, smo v gledališču priča režiranju ekscesa – in to precej drugače, kot so to počeli Brook, Foremanovo Ontološko histerično gledališče, Living Theatre, Wooster Group – oziroma cinizma. Ampak človek je mogočnejši od katerega koli odrskega učinka, zato danes gledalca takšne predstave navadno odvrnejo. Zakaj?

Eksces je v umetnosti zmeraj prisoten. Mora biti. Umetnost je verjetno edino področje, kjer je eksces nujen. So pa seveda obdobja, ko je tega več, in druga, ko eksces sploh manjka. Ta so v bistvu dolgočasna. Če greva malo v 20. stoletje, Living Theatre je pred petdesetimi leti dolgo časa proizvajal samo ekscese. Celo do te mere, da so v Avignonu po njihovi predstavi izbruhnili ulični nemiri. Ampak vse tisto, kar je bil takrat eksces, golota, pozivi k uporu itd., je zdaj gradnik sodobnega meščanskega gledališča. Takrat se je publika nad tem zgražala, protestirala, danes se samo pomenljivo nasmiha.

Kaj premorejo najboljši slovenski igralci?

Vse tisto, kar premorejo najboljši igralci tega sveta. Talent, karizmo, znanje, obrt. Mi smo izjemna igralska nacija, imamo neverjetno mnogo vrhunskih igralcev svetovnega formata. Če bi se rodili v večjem okolju, bi bili velike zvezde.

Na katere slovenske dramaturge bi se sami najbolj zanesli in zakaj?

Uf, to je pa približno tako, kot če bi me vprašali po številki mojega stacionarca. Se nikoli ne kličem in je ne vem. Nikoli nisem delala v paru s kakšnim dramaturgom, celo asistirala nisem nikoli nikomur, tako da načina dela drugih dramaturgov ne poznam. Zato se najbolj zanesem sama nase. To je poklic, ki je skrit v povedku, če se malo pohecam. Njegovi učinki so težko razberljivi nekomu zunaj ustvarjalnega procesa. Naj je predstava dobra ali slaba, teža odgovornosti, zaslug in zamer je zmeraj na režiserju, ne na dramaturgu. Zato bi vam na to vprašanje najbolje odgovorili igralci.

Letos slavimo 50. let Festivala Borštnikovo srečanje.

Ob tej prelomni obletnici smo naredili obsežno razstavo Gremo na Borštnika!, ki bo pravzaprav pregled polstoletne zgodovine slovenskega gledališča, Borštnikovega srečanja in mesta Maribor. Moči smo združili Muzej narodne osvoboditve Maribor, Slovenski gledališki inštitut in Festival Borštnikovo srečanje, kar je hvalevreden dosežek. Projekt pripravljamo že poldrugo leto, z njim bomo v Muzeju narodne osvoboditve tudi odprli festival. V programskem smislu pa ostaja festival vsebinsko neokrnjen, ker se gibljemo v približno enakih finančnih okvirih kot lani. Pa tudi sicer: širitev festivala bi zahtevala ne le večja sredstva, temveč tudi večje prostorske, tehnične in kadrovske zmogljivosti. Teh pa v Mariboru za zdaj še ni.

Koliko naj Borštnikovo srečanje kot osrednja slovenska gledališka prireditev jemlje v ozir druge pomembne obletnice, tako ali drugače povezane z gledališčem, na primer 60. obletnico Slovenskega mladinskega gledališča in 120. obletnico rojstva Josipa Vidmarja?

Letos beležimo kar nekaj obletnic in vseh na festivalu žal ne moremo proslavljati. Omenili ste Vidmarja. Ko se je festival po štirih letih obstoja preimenoval iz Tedna slovenskih gledališč v srečanje, je prav Josip Vidmar predlagal, da ga poimenujejo po Ignaciju Borštniku. Sicer pa letos obhaja 70-letnico tudi Big Band in RTV Slovenija je poleg Večera naš medijski sponzor.

Kdaj se negodovanja, kdo in kaj je uvrščen v tekmovalni program Borštnika in predvsem ne, poležejo? Letos ni predstav SMG, na primer, in Mini teatra.

Selekcija je zmeraj subjektivna in zmeraj izključujoča. Če rečeva, da naš selektor od približno stodesetih ogledanih predstav v tekmovalni spored uvrsti deset predstav, je več kot devetdeset odstotkov tistih, ki so izključeni, užaljeni ali prizadeti. Zmeraj je tako. Nemčija ima recimo podoben festival Theatertreffen v Berlinu. Njihov nabor obsega nekaj tisoč uprizoritev celotnega nemškega govornega območja (Nemčija, Avstrija in nemški del Švice). Na festival pa se jih uvrsti samo osem. In na tisoče jih je izključenih. Ampak to bi morala biti zanje v bistvu spodbuda in izziv za naprej, ne pa razlog za dolg nos. Ker vsa gledališča po vsem svetu zmerom oscilirajo. Zdaj je eno v vzponu, drugo v zatonu in narobe. Normalen proces.

Kako je s kandidati za selektorje, mislim na takšne, ki so "nepovezani"? Tudi če si ne bi želeli, smo vsi tako ali drugače "povezani".

To je res, ampak prizadevamo si izbirati med ljudmi, ki so najmanj "kontaminirani". To so večinoma samozaposleni kritiki in teatrologi, uredniki ali kritiki časopisnih redakcij, profesorji na AGRFT, kustosi v Slovenskem gledališkem inštitutu. Ni jih pa seveda na pretek. Selektorski posel ni tako enostaven, kot si mnogi mislijo. Selektor mora biti strokovnjak na gledališkem področju, izpričevati mora estetsko pluralnost, odprtost, širino mišljenja in toleranco do različnih gledaliških oblik in uprizoritvenih praks.

Ne sme biti v nasprotju interesov – kar je pri nas zelo težko –, mora biti vse leto razpoložljiv, saj se premiere vrstijo od septembra do julija. Imeti mora svoj avto in opravljen šoferski izpit. V naši državi namreč z javnim prevozom po deveti uri zvečer ni mogoče priti nikamor od nikoder. Včasih me kdo vpraša, zakaj ne najamemo selektorja iz tujine. Kdo pa bo plačal tujca, ki bo živel v Sloveniji leto dni in se s svojim avtom prevažal od Trsta do Maribora in od Kranja do Novega mesta?

Prej ste mi povedali, da na primer predstava Glad v režiji Janeza Pipana, koprodukcija Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj, ni prišla v poštev zato, ker velja pravilo, da se na Borštnika lahko uvrstijo predstave, katerih premiera se je zgodila do 31. maja.

Festivalski pravilnik določa, da mora selektor upoštevati vse premierne uprizoritve tekoče gledališke sezone, uprizorjene od 1. junija prejšnjega leta do 31. maja tekočega leta. Torej vse premiere, ki so nastale letos po 31. maju, tudi Glad, bodo v selekciji za prihodnje leto. Gledališča so seznanjena z našim pravilnikom.

Se gledališča in ansambli na festivalu radi primerjajo, tekmujejo?

Mislim, da ja. Upam, no. Biti prisoten na festivalu nekaj pomeni, ima določeno težo, če si nato še nagrajen, še toliko bolj … Borštnikove nagrade imajo od nekdaj veljavo. So ene redkih, ki so tudi finančne, in dokler napredovanja niso bila zamrznjena, so pomenile tudi preskok v višji plačni razred.

Povejte mi o predstavah, ki so vas v pretekli gledališki sezoni intenzivneje nagovorile.

Lahko rečem, da se kar strinjam z opravljeno selekcijo Amelie Kraigher. Sama bi mogoče še kakšno predstavo dodala. Mislim, da je bila lani dobra bera in da je tudi izbor dober, kolikor lahko sodim. Nisem si pa utegnila ogledati celotne produkcije.

Gotovo imate izjemen pregled nad tem, kaj se dogaja v slovenskih gledališčih. V tem smislu vas sprašujem, kje se rojevajo nove paradigme, kateri teatri so v vzponu, kje so zaspali, kje se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo …?

Bilo bi blasfemično, da bi jih zdaj izpostavljala in imenovala, zagotovo pa je to nekaj, kar bi morala početi teatrološka stroka. Če stvari pogledamo malce širše, ne samo s stališča ene ali dveh sezon, recimo s stališča nekega obdobja, lahko natančno razberemo daljnoročno repertoarno misel, smer, umetniške preference, odnos do publike, zastavljeno in udejanjeno pot. Fino bi bilo, če bi se kdo s tem analitično ukvarjal. In mislim, da bi tudi se, če bi bil kje prostor za objavo.

Veliko se je zgodilo v preteklih dveh sezonah, potek mandatov in odpovedi na mestih umetniških vodstev: SNG Drama Ljubljana je dobila novega ravnatelja, Igorja Samoborja, SNG Drama Maribor je dobila novo umetniško vodjo Diano Koloini, Neda R. Bric vodi SNG Nova Gorica, na čelu Slovenskega stalnega gledališča je s preteklo sezono Eduard Miler, SMG je dobil novega umetniškega vodjo Gorana Injaca in novega direktorja Tiborja Miheliča …

Menjave v vodenju so smiselne, če napovedujejo spremembe. Spremembe na bolje. Lahko pa se seveda zgodi tudi kakšen zdrs. Ampak brez tveganja ni uspeha.

Se je zgodil kak zdrs, se dogaja?

Hja, se dogaja. Seveda, ampak to je normalno. Če se ne preizkusiš, ne moreš vedeti, ali si za nekaj nadarjen ali ne. Če se prav spomnim, je bil Taras Kermauner samo tri mesece ravnatelj ljubljanske Drame, ker je preprosto ugotovil, da ni za ta poklic. Zagovarjam stališče, da menjave ne bi smele biti prepogoste, obenem pa nasprotujem dosmrtnim mandatom za vodenje kulturnih ustanov in tudi nevladnih organizacij. To ni koristno ne za ustanove ne za ljudi, ki v njih delajo. Vse postane preveč predvidljivo, rutinsko, postano.

Kakšna so razmerja med slovenskimi gledališči? Ne spreminjajo se samo njihova vodstva, premosorazmerno se spreminja tudi osnovna misel v repertoarjih, njihova smer in levi se tudi moč in doseg v primerjavi s preostalimi teatri, gledalci to zaznamo. Nekateri intendanti so mnenja, da je medsebojna "tekma" za gledalca v kapitalizmu neizogibna, najsi gre za nacionalni teater ali neodvisno sceno, drugi pravijo, da je treba hoditi z roko v roki, predvsem v Ljubljani. Ampak ni bolj žalostnega prizora kot napol prazna dvorana reprize po premieri.

Hoditi z roko v roki je pozitivno, vsekakor. Toda malce diferencirana ponudba bi se mi zdela smiselna. Nekje bi se moralo spet zgoditi torišče tehtnega razmisleka, iskateljstva … Seveda pa to potegne za seboj tudi drugačne produkcijske razmere, kar pa je v današnjih časih velikokrat problem. V konfekcijski proizvodnji dogodkov so gledališča primorana narediti predstavo v dveh mesecih in izpeljati ves načrtovani program. Ko je Ignacij Borštnik pred sto leti prevzemal ljubljansko Dramo, je bilo celo do dvajset premier na sezono.

Najpomembnejši so bili, in so danes spet, merljivi kazalci. Nisem prepričana, da je takšna hiperprodukcija smiselna, ker onemogoča iskateljstvo in ukinja tveganje. To pa je zavezujoči del vsakega umetniškega dejanja. Umetnost je v nasprotju z industrijo "ročno delo". Danes pa nas vse sili v industrijsko naglico in številčno uspešnost. O norosti in novostih se ne pogovarjamo več. Damoklejev meč številk in ekonomskih računov je za umetnost smrtonosen.

Eden od slovenskih režiserjev je nedavno rekel, da v Sloveniji ni raznovrstnih režiserskih poetik. Da jih sploh ni.

Oh, kje pa. V Sloveniji imamo veliko zelo uspešnih režiserk in režiserjev, povsem različnih po svoji estetiki in poetiki, ki režirajo po mnogih relevantnih evropskih gledaliških hišah. Mateja Koležnik, recimo, postaja pomembno ime nemškega gledališkega prostora. Jernej Lorenci je v tujini že nekakšna zaščitna znamka sodobnega slovenskega gledališča. Letos si pride nekdo iz Nizozemske ogledat samo njegovo Iliado, lani pa so prišli iz Berliner Festspiele pogledat Svatbo. Očitno se nekaj kuha. Tomi Janežič se je uveljavil predvsem na vzhodu, ne le v bivših jugoslovanskih prostorih, pred kratkim je režiral v Sankt Peterburgu v prominentnem gledališču Bolšoj Drama Tovstonogov.

Tu so še Sebastijan Horvat, Vito Taufer, Dragan Živadinov, Eduard Miler, Janez Pipan, Janusz Kica, Ivica Buljan, Oliver Frljić, Tomaž Pandur ..., če ostanem samo pri srednji in starejši generaciji, in zagotovo sem koga spregledala. Vsa omenjena imena so si po režiserskih poetikah med seboj povsem različna, celo diametralno nasprotna. Ne vem, kdo vam je to rekel, ampak ta očitno ne spremlja naše produkcije. Upam, da se bodo zdaj prebili tudi mlajši. Pomembna je generacijska kontinuiteta, tudi zato, da se ista imena ne vrtijo vsako sezono po vseh gledališčih.

Kaj danes gledamo v slovenskih gledališčih?

V Sloveniji že nekaj časa prevladuje izrazito režisersko gledališče. Zanimivo je, da režiserji večinoma jemljejo klasične tekste in jih potem na novo napišejo in reinterpretirajo. Tako nastane besedilna osnova za enkratno uporabo, ki pa ji hrbet krije klasična predloga. Enkrat bi se bilo zanimivo vprašati, zakaj je tako? Kratko pri tem na žalost vleče sodoben dramski tekst. Že nekaj let se poskuša prebiti naša vrhunska dramatičarka Simona Semenič. Šele zdaj, ko vstopa v srednja leta, se ji je končno posrečilo. Zanimivo je pri nas, da sodobni avtorji že od nekdaj niso imeli svojih generacijskih režiserskih partnerjev.

Verjetno zato, ker so bili v prejšnji generaciji to kar sami, avtorji in režiserji v isti osebi: Jovanović, Zupančič, Möderndorfer. Model sinergičnega para Botho Strauss-Peter Stein, ki ste ga prej omenili v drugem konteksu, pri nas ni imel vzporednice. In tak vzorec se ponavlja. Režiserska generacija Simone Semenič ali koga drugega v njenem rokopisu in tematiki ni prepoznala sorodne senzibilitete in našla vzgiba za trajnejše sodelovanje. Mogoče je pa Simona za svoje sodobnike preveč radikalna in jo bodo začutili šele mlajši.

S temi okvirji očal ste se meni vedno zdeli kot kakšna slovenska Lina Wertmüller. Verjetno veste, da pritegujete pozornost?

A zato ker si ne barvam las in nosim očala z rdečimi okvirji? No, Lina ima bele okvirje in nekoliko več let kot jaz. V mladosti sem videla kot ris. Ko sem ugotovila, da mi črke plešejo pred očmi, sem pomislila: aha, tole je začetek konca. Pa ni bilo res! Kmalu zatem se mi je pokvaril še vid na daleč. In sem si rekla: če že moram nositi očala, naj se vidijo. Zakaj bi jih skrivala? In sem si pri znanem beneškem optiku kupila kar nekaj okvirjev. Prvič zato, ker so mi všeč, drugič pa zato, ker so nenavadno poceni. Super, ne?

In lahko rečeva, da imate svojstveno izdelano zunanjo podobo, ki je kar privlačna.

Nikoli se nisem oblačila po modi. Zmeraj tako, kot se je meni zdelo lepo. Sicer pa vsi mislijo, da me oblači moj soprog, ki je oblikovalec.

Pa saj vas.

O, kje pa, daleč od tega. Tak stil sem imela tudi, preden sem ga spoznala. Ampak verjeli ali ne, jaz se s tem res ne ukvarjam. Imam omaro, imam svoj okus, in kadar srečam kakšno zanimivo izložbo, jo opustošim za kak kos. To je vse. Potem pa to po mili volji premetavam, kombiniram in na novo zlagam nase. Kakor mi kaj kak dan pride pod roke.

No, prav. Detektirajva čas, v katerem živiva. Povedali ste mi, da vodenja gledališča ne bi mogli sprejeti, ker vas ne bi nihče povabil. Ampak vseeno, katerih pet tekstov bi uvrstili v naslednjo sezono v svojem imaginarnem gledališču in kdo bi jih režiral?

No, prav, ampak bom zahtevala copyright na idejo: Krystianu Lupi bi dala režirati kakšno Svetlano Makarovič, Moniki Strzępki kakšno Simono Semenič, Katie Mitchell Dogodek v mestu Gogi, Nicolasu Stemannu Za narodov blagor, Herbertu Fritschu pa Prevare. Ali pa bi povabila same slovenske režiserje, tudi to ne bi bilo nemogoče.