Avtorji besedil so ustvarjalci predstave
Človek, ki je gledal svet
Slovensko mladinsko gledališče
Na sporedu
Premiera 22. 1. 2017, zgornja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča
Predstava traja približno 2 uri 5 minut in nima odmora.
Režiser Žiga Divjak
Dramaturginja Katarina Morano
Scenografka Tina Mohorović
Kostumografka Tina Pavlović
Avtor glasbe Beno Gec
Lektorica Mateja Dermelj
Oblikovalec svetlobe David Orešič
Oblikovalca zvoka Beno Gec, Marijan Sajovic
Avtor videa in oblikovalec diaprojekcij Domen Martinčič
Vodja predstave Janez Pavlovčič
Igrajo
Sara Dirnbek k. g. • Ivan Godnič • Anja Novak • Gregor Prah k. g. • Katarina Stegnar • Matija Vastl
"Ko človek počasi umira in je pred tem dolgo bolan, je najbolj grozno to, da je vsak dan čisto malo slabše, tako malo, da tega niti ne opaziš. Morda celo pomisliš, da mu gre na bolje. Nato se spomniš: pred tednom je lahko sam vstal, zdaj pa se lahko samo še obrne. Potem na to pozabiš in čez čas z grozo presenečen opaziš, da se niti obrniti ne more več, da s težavo dvigne glavo. Takrat prvič sprevidiš neizbežno. Enako je s koncem sveta." Jakov Druskin
Človek, ki je gledal svet je avtorski projekt, ki izhaja iz občutka, da konec sveta ni samo apokalipsa, ki tam nekje čaka, da se zgodi, ampak je vseprisotna v mikrokozmosih ljudi, družin, posameznikov brez glasu in mesta v svetu, ki se premika tako hitro, da praktično že miruje. Iz občutka, da se pelješ po dolgi dolgi cesti z avtomobilom, ki mu zmanjkuje goriva, avto vozi, goriva ni, cilja ni, postajališča ni. Avto pa kar pelje in pelje. Še malo potrpimo, pa bo bolje. Še malo, še malo, pa bo bolje. Pa je apokalipsa resnično stvar prihodnosti?
Predstava o stanju sveta spregovori z dobro preračunano intimnostjo in včasih tudi s prostodušno naivnostjo, bolj kot spektakel jo zanima izpoved, vendar uspe ustvariti kar nekaj vizualno učinkovitih prizorov, recimo tistega z drevesom, ki ga oprašujejo ljudje v skafandrih […]. Predstavi uspe združiti dokumentarnost in znižano dramatičnost, torej skoraj epskost, z angažmajem, ki ni direkten; skrit je v izboru sličic in krhkih prizorov, ki sestavljajo celoto tistega, kar naj bi človek videl. In mogoče s pomočjo predstave tudi ugledal, kje je njegovo mesto in kaj njegova naloga.
Matej Bogataj, Sodobnost, april 2017
